Tradicionalne metode oglaševanja so vedno manj učinkovite. Ljudje smo se navadili, da ne upoštevamo več oglasov, ki so ločeni od vsebine. Nekateri jih ignorirajo, drugi blokirajo. A težava je v tem, da veliko platform, kot so spletne strani in revije, potrebuje oglase za svoje preživetje (in delovanje).

Zato so se odločili, da bodo prilagodile prikazovanje oglasov. Ena izmed rešitev je t. i. nativno oglaševanje. Gre za način spletnega oglaševanja, kjer skuša oglaševalec pozornost pridobiti tako, da obiskovalcem nudi oglasne vsebine, ki so v skladu z uporabniško izkušnjo glede na spletno mesto, kjer oglašuje. Oglasni formati so tako po obliki kot funkciji skladni z uporabniško izkušnjo. Namen tovrstnega oglaševanja je, da je plačljivo oglaševanje videti manj vsiljivo, s čimer se poveča verjetnost klikov na oglase.

Nativni oglasi so vrsta plačane vsebine, pri kateri se oglasna izkušnja ujema z uporabniško izkušnjo drugih vsebin. Povedano z drugimi besedami, nativni oglasi izgledajo kot običajna vsebina, ki jo pričakujete na posamezni platformi. Tam so zaradi zaslužka.

Nativno oglasi v reviji izgledajo podobno kot drugi članki. Na spletnem mestu izgledajo kot drugi prispevki na spletni strani. Nekateri mediji jih sicer (pravilno in pohvalno) označujejo z oznakami, da gre za plačano vsebino – a so tudi te oznake vse manjše in jih lahko hitro spregledamo.

Nativno oglaševanje je še kako prisotno v filmih in na televiziji, saj nam ta kaže igralce, ki uporabljajo posamezne izdelke ali pa so ti v ozadju, a jasno vidni. Nekateri oglaševalci so še bolj neposredni. Skozi tv serije in oddaje kažejo, kako njihov izdelek deluje – ne gre le za komercialno oglaševanje, saj je to del »predstave« za gledalca.

Družbeni mediji in iskalniki pa dejansko ne ustvarjajo uredniške vsebine, vendar so na njih oglasi predstavljeni na enak način kot vsebina, ki je značilna za te platforme. Na Twitterju so videti kot objave na Twitterju. Na Facebooku so videti kot objave na Facebooku. V iskalnikih so videti kot rezultati iskanja.